Ooops! ... I did it again.

Spet sem pripravila rešitev za natečaj, kjer bodo razpisovalci natečaja izbirali med poslanimi predlogi. Izbirali zato, ker niso obvezani, da izberejo katero od rešitev. Tak izkoriščevalski način se je zelo razpasel. Mogoče je bil že prej, ampak tega ne vem, ker spadam med mlajšo generacijo. Če izberejo tvoj predlog, te obvestijo, drugače, v večini primerov, ne dobiš nobenega odgovora. Zgodilo se je tudi, da je bilo moje delo izbrano na festival in me o tem niso obvestili. Šele ko sem svoj film videla na sporedu, sem ugotovila, da je med izbranimi.

Pred časom sem pripravila rešitev maskote za večje slovensko podjetje. Dobili so štiri predloge različnih avtorjev in jih nato poslali med zaposlene, ki so glasovali za najboljšega. Krasno, da imajo možnost izbire vsi zaposleni, ker se oni najbolje identificirajo s podjetjem. Kriteriji izbora mi niso znani, si pa predstavljam, da je šlo za všečnost. Torej, kaj je všeč povprečnemu Slovencu. Glede na statistko Slovenci beremo Slovenske novice in klikamo po 24ur.com. Za odgovor sem dobila graf glasovanja, kako so zaposleni glasovali za posamezno rešitev. Čudovito. Rezultati so bili izmerljivi.

Spet tretje podjetje mi je omogočilo, da bi razstavljala svoja dela v njihovih prostorih. Gospa, s katero sem komunicirala, dela v podjetju kot tajnica. Ker sem želela razstavljati fotografije, je gospa komentirala, če nimam kakšnih slik s cvetjem, da je njej to tako všeč. In pravilo podjetja je tudi, da oni razvijejo fotografije in s tem pridobijo lastništvo nad fotografijami. Torej, če se katera od fotografij proda, je honorar njihov. Denar namenijo kateremu od zaposlenih v finančni stiski. Kar je zelo plemenito. Način pa, hm.

Takih zgodb se nabere. Zaobljub, da se tega ne grem več, tudi. Osel gre samo enkrat na led. Jaz, bitje razuma, pa se bojim, da se mi led kmalu udre.